Skupina planincev in občanov Šmartnega ob Paki smo začutili željo in potrebo, da bi lepote in znamenitosti naše majhne občine približali tudi tistim, ki našega kraja in okolice še ne poznajo.
Ideja o krožni poti okrog občine sega v leto 1997, ko smo v okviru občinskega praznika prvič organizirali pohod po mejah občine in ga do sedaj vsako leto ponavljali. Po dveh pohodih smo začeli razmišljati, da bi bilo pot potrebno markirati in speljati tako, da bo zanimiva tudi za obiskovalce iz drugih krajev, hkrati pa pokazati kar največ znamenitosti, ki krasijo našo okolico.
Pot je namenjena predvsem ljubiteljem malce daljših sprehodov, saj bomo za celo pot potrebovali približno 7 ur normalne hoje. Pot smo poimenovali po zavetniku in cerkvi Sv. Martina v Šmartnem ob Paki – MARTINOVA POT.
Vsem pohodnikom želimo veliko prijetnih trenutkov in da se ob poti spoznajo z gostoljubnimi domačini ter zvedo še kakšno podrobnost iz našega kraja, ki je v tej brošuri nismo zapisali.
OPIS POTI
Martinova pot je krožna pot, ki poteka po gričevnem obrobju Paškega kota s središčem Šmartno ob Paki. Na svoji trasi ima 8 kontrolnih točk, in sicer:
KT 1 – gostišče Malus
KT 2 – gostišče Jug
KT 3 – planinski dom Gora Oljka
KT 4 – Bezgovica (bor)
KT 5 - vrh Bezgovice
KT 6 – domačija Pocajt
KT 7 – Sv. Anton
KT 8 – domačija Skornšek
Martinovo pot je možno prehoditi v enem dnevu in za hojo porabiti približno 6-7 ur. Pot je označena s Knafelčevo markacijo in z belo črko M. Opremljena je tudi z rdečimi smernimi
tablami in napisom MARTINOVA POT.
Pot časovno ni omejena, opisana pa je po etapah. Na vseh omenjenih kontrolnih točkah so skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Priporočamo, da imajo pohodniki blazinico za žige s sabo v nahrbtniku. Po prehojeni poti dnevnik z dokazanimi žigi vrnite na sedež PD Šmartno ob Paki in pohodniku bomo podelili značko Martinove poti. Dnevnike je možno kupiti na sedežu PD Šmartno ob Paki, v planinskem domu na Gori Oljki ali na KT 1 – gostišču Malus v Šmartnem ob Paki.
Značka Martinove poti je okrogle oblike, premera 4 cm in je barvna. Izstopa bela črka M, ki objema občinski grb in Goro Oljko v ozadju. Ob robu značke je venec listov vinske trte.
Žig na kontrolnih točkah je okrogle oblike, premera 2 cm in s črko M v sredini. Pod njo je oznaka kontrolne točke. Na žigu je tudi ime poti in planinskega društva.
ŠMARTNO OB PAKI – JUG – GORA OLJKA (1 h)
Šmartno ob Paki je manjša samostojna občina od leta 1995. Strnjeno naselje leži ob spodnjem toku reke Pake. Dolina se prične širiti od soteske Penk in se širi vse do izliva reke Pake v Savinjo na južnem delu občine. Ta del spodnje Savinjske doline so poimenovali tudi Paški kot. Občinske meje segajo v gričevnato zaledje Malega in Velikega Vrha ter Gore Oljke na vzhodu in skorenske hribe na zahodu. Na jugu pa je nizko razvodno sleme med reko Pako in Savinjo – Slatine. Na jugovzhodu je dolina odprta in se širi v spodnjo Savinjsko dolino.
Občina združuje 10 zaselkov: Gorenje, Paško vas, Gavce, Mali Vrh, Veliki Vrh, Podgoro, Rečico ob Paki, Šmartno ob Paki, Slatino in Skorno. V teh zaselkih prebiva okoli 2860 prebivalcev. Občina meri 17,84 km2 in nima večje industrije. Pomembna za kraj je tovarna keramičnih ploščic »Gorenje« v zaselku Gorenje in kamnolom z betonarno v zaselku Podgora. Sicer prevladujeta v kraju drobno gospodarstvo in kmetijstvo. V kraju so železniška in avtobusna postaja, banka, pošta, zdravstveni dom in lekarna. Farna cerkev se imenuje Sv. Martin, podružnična cerkev v zaselku Gorenje pa po Sv. Janezu Krstniku.
ŠMARTNO OB PAKI
Za železniško postajo je gostišče Malus, kjer je tudi prva kontrolna točka (KT1) in žig .Tu lahko kupimo dnevnike Martinove poti ali se okrepčamo. Pot nadaljujemo po asfaltni cesti (cca 100m) do križišča in avtobusne postaje. Tu zavijemo levo po pločniku proti zaselku Rečica ob Paki. Markacija nas vodi mimo bistroja »C1«, kjer v križišču zavijemo levo in skozi zaselek, dokler, ne prečkamo železniške proge. Nekaj metrov čez progo zopet zavijemo levo na kolovoz, ki nas med travniki in njivami popelje mimo kapelice do Pavelnove domačije (Podgora 33). Na dvorišču zavijemo desno po kolovozu proti gozdiču in skozi njega do vodnega rezervoarja. Do sem smo se toliko dvignili, da vidimo zaselka Rečica ob Paki in Šmartno ob Paki, cerkvico v Letušu ter del Savinjske doline pod sotočjem Pake in Savinje. Nasproti nas se nad Letušem dviga greben Dobrovlje z Bezovcem, desno od Dobrovelj pa vidimo »lepotico« Savinjskih Alp- Ojstrico. Desno od nje pa leži znano smučišče Golte in celotna Mozirska planina.
Markacija nas vodi naprej po ozki gozdni stezi čez pobočje Gore Oljke. Pot se počasi dviga, dokler ne pridemo iz gozda na Pižornove travnike in po slabem kolovozu do Pižornove domačije. Gremo čez dvorišče in nato levo po asfaltu nekaj metrov do Juga (Gostišče Zabukovnik, Dobrič 36) Tu je KT2 (možno se je tudi okrepčati). S te točke je lep razgled na Paški kot, sotočje Pake in Savinje, zadaj na Dobrovlje, Ojstrico, Golte. Južno se nam odpira pogled v Spodnjo Savinsko dolino in v ozadju Savinjsko hribovje (Gozdnik, Hom, Kotečnik). Tudi Kum se vidi ob lepem vremenu. Proti vzhodu pa vidimo Andraško kotlino, Sevčnik, Paški Kozjak s Pohorjem v ozadju. Do KT2 smo hodili okrog 40 minut.
Od Juga do Gore Oljke nas vodi več poti: Andraška in Šaleška pot; Tem se pridružuje tudi Martinova pot (Šaleška pot ima črko Š ob markaciji)vse do vrha- do planinskega doma na Gori Oljki (733m). Tu je KT3. Od Juga do planinskega doma smo hodili 20 minut, iz Šmartnega ob Paki do vrha Gore Oljke pa 1 h. Gora Oljka (733m) se prvič omenja kot » Križna gora« že v 13. stoletju. V sredini 17. st. je že stal na vrhu »znameniti križ Odrešenika sveta….«, od leta 1753 pa tudi kapela s kipom sv Jošta in Neže. V letih 1754-1757 so zgradili cerkev, ki je postala romska cerkev s križevim potom v pogorju (od tod številne kapelice). V času Franca Jožefa II. (1788) so cerkev zaprli. Leta 1837 je cerkev pogorela zaradi neprevidnega kresovanja. Cerkev je baročnega stila z dvema zvonikoma, visokima 38m, in obrnjena proti jugu. Pod cerkvijo je zgrajeno podzemno svetišče z oltarčkom iz 19. stoletja. V »zgornji« cerkvi je lep oltar Jezusa z apostoli pri zadnji večerji. Freske na stenah so delo mojstra Fontanija. Malo pod vrhom Gore Oljke(5 minut po cesti) proti severovzhodu je znano globoko brezno v Gori Oljki (o njem govori nekaj legend). Planinski dom je odprt vse dni v tednu, praznikih ( razen ponedeljka). V njem je možno tudi prenočiti.
GORA OLJKA – BREZOVEC – BEZGOVICA (1,30 h)
Od planinskega doma na Gori oljki se po makadamski cesti spustimo slabih 100m in pri kapelici zavijemo levo navzdol v gozd ter po kolovozu nadaljujemo pot. Pri Rogelškovi kapeli je vredno postati (morda pozvoniti za srečo). Kapela je bila postavljena leta 1753, obnovljena pa 1998.
Pot nadaljujemo po kolovozu navzdol vse do Plešivčnikove domačije. Tu zopet stoji kapelica (1800-1989). V tem sedlu nad domačijo je razpotje: Šaleška pot zavije desno, Savinjska pot levo navzdol. Iz tega sedla se proti vzhodu lepo vidijo Andraž in Šentilj ter hribovje Šentjungart, Sevčnik in celo Konjiška gora. Pot nadaljujemo naravnost skupaj z Andraško potjo nad Plešivčnikovo domačijo proti Brezovcu. Z jase pod Brezovcem je zelo lep razgled proti zahodu. V dolini se vidijo Šmartno ob Paki in Letuš, sleme Slatine, zadaj pa Dobrovlje. Desno od Dobrovelj so Menina planina, Rogatec, Ojstrica in Mozirska planina. S te jase nadaljujemo pot mimo brunarice in po nekajminutnem vzponu stojimo na vrhu Brezovca (617m). Z vrha sestopamo po grebenu strmo navzdol (pazljivo-korenine, listje), nato pa nas markacija usmeri desno pod grebenom navzdol vse do Savinekove domačije, od koder pridemo na cesto. Po njej nadaljujemo pot mimo hiše (Dobrič 30a) vse do Vedetovega križa – razpelo na levi strani ob robu nad cesto. Z vrha do sem smo porabili dobre pol ure hoda. Pri Vedetovem križu zapustimo Andraško pot in zavijemo levo navzdol v sotesko Hudega potoka. Pod klancem zapustimo asfalt in zavijemo desno po kolovozu mimo Držečnikovega križa, prečimo Hudi potok in zavijemo levo po gozdni vlaki navzgor. Pot po vlaki se počasi vzpenja. Na desni strani lahko vidimo mogočni borovec (največji v občini Šmartno ob Paki in je zaščiten).
Po tej vlaki prispemo do Podgorškove domačije Mali Vrh 35. S te planote je lep razgled na Goro Oljko in Brezovec, vzhodno pa na Konjiško goro, Ramšakov vrh, Paški Kozjak, Graško goro in Pohorje v ozadju. Pri gospodarskem poslopju omenjene domačije zavijemo desno in pot nadaljujemo po gozdni cesti vse do križa pod Bezgovico, kjer je KT4. Bezgovica (623m) je najvišji vrh v občini Šmartno ob Paki. Križ v Bezgovici je nameščen v borovec z dvema vrhoma in ima svoj pomen. Na kovanem križu sta letnici 1914 – 1918. Postavila sta ga dva domačina (Organistov iz Šmartnega ob Paki in Grmadetov iz Velikega Vrha) v znak zahvale ob srečni vrnitvi iz prve svetovne vojne. Od Gore Oljke do sem smo hodili 1 uro in pol.
BEZGOVICA – POCAJT- SV. ANTON (1,40 h)
Od križa v Bezgovici nas Martinova pot vodi rahlo navzgor po gozdni vlaki čez vrh Bezgovice KT5. Pot se kmalu zravna, nato pa se začne spuščati vse do gozdne ceste. Tu nadaljujemo levo po gozdni cesti do asfaltne ceste, kjer v križišču nad Dušičevo domačijo zavijemo desno. Od tu je lep razgled. Proti severu vidimo Uršljo Goro. Sv. Anton in SV Križ, zadaj pa Peco in Smrekovec, severozahodno Mozirsko planino, Ojstrico, Rogatec, Menino in Dobrovlje, južno pa Veliko (Čemšeniško) planino, Krvavico in ostalo Savinjsko hribovje. Do sem smo hodili približno 15 minut. V tem križišču se zopet pridružimo Šaleški planinski poti in (gremo po njej vse do Sv. Antona) nadaljujemo desno mimo športnega igrišča ter desno navzdol skozi gozdič mimo domačije Veliki Vrh 19. Cesta se vije po zelo razglednem slemenu, kjer se ob lepem vremenu splača postati in se razgledati. Prispeli smo do Pocajtove domačije, kjer je naša KT6. Tudi Šaleška planinska pot ima tu kontrolno točko. Iz Bezgovice do Pocajta smo hodili dobre pol ure.
Ob gospodarskem poslopju Pocajtove domačije se spustimo desno navzdol skozi mešani gozd do magistralne ceste. POZOR! Tu gremo ob cesti pod mostom in pod železniško progo (ob strugi Lokoviškega potoka) na cesto. Sedaj stojimo na cesti med reko Pako in železniško progo. Nadaljujemo po cesti in na nezavarovanem železniškem prehodu prečkamo progo in gremo mimo domačije Lokovica 52. Počasi se pričnemo vzpenjati ob robu gozda. Nekoliko naprej od domačije Lokovica 55 se v križišču pričnemo spuščati levo navzdol in nato ob robu travnika čez gozdni rob v sotesko Penk do železniške proge. Markacija nas usmeri levo pod železniško progo in čez reko Pako. Ko pridemo na cesto Gorenje-Šoštanj, zavijemo desno do avtobusne postaje. Tu zavijemo levo po cesti navzgor do Spodnjega Kalšnika (Skorno pri Šoštanju 18) in mimo domačije navzgor v gozd. Ko pridemo iz mešanega gozda na travnik, nadaljujemo naprej po slabem kolovozu mimo domačije (Skorno pri Šoštanju 29) proti Rebrčniku. Tu je dokaj razgledna točka in lahko vidimo že prehojeni del poti. Nad Rebrčnikovo domačijo nas pot vodi zopet v gozd in po gozdni vlaki navzgor. Ko stopimo iz gozda na travnik, zagledamo cerkev Sv. Antona in nadaljujemo desno ob robu gozda do ceste in potem levo po cesti do cerkvice, kjer je KT7. Od Bezgovice do Sv. Antona smo hodili 1 uro in 40 minut. Od cerkvice Sv. Antona (652m) je lep razgled. Vidimo verigo Savinjskega hribovja, Dobrovlje, Savinjske Alpe, Mozirsko planino, Smrekovec, Uršljo Goro, Pohorje in nižje gričevje okoli nas. Vidimo tudi oblake pare in dimnik Šoštanjske termoelektrarne.
Cerkev Sv. Antona puščavnika leži, kot se za puščavnika spodobi, na samotni jasi vrh hriba. Cerkev stoji v katastrski občini Šoštanj, zvonik pa v katastrski občini Šmartno ob Paki. Cerkev je zelo stara in se prvič omenja leta 1545, je pa veliko starejša. Glavni oltar je posvečen Sv. Antonu Puščavniku, stranska pa Sv. Jedrti in Sv. Gregorju. Vse tri je leta 1847 izdelal Janez Vavher – samouk iz Mozirja. Cerkev je večkrat poškodovala strela. Leta 1631 je neurje s strelo poškodovalo vsa stekla v oknih, leta 1853 pa je poškodovala streho zvonika. V njem so bili najprej trije zvoniki, sedaj po vojni pa sta samo dva. Cerkev je romarska in zelo obiskana na Antonovo - 17. januarja, ko je pod lipo licitacija svinjskih krač in ostalih dobrot. Cerkev je gotsko-baročnega stila in se je večkrat obnavljala. Okrog cerkve je kamnita ograja, pod cerkvijo pa stoji mežnarija, pred katero raste velika lipa.
SV. ANTON-GNEČ-SKORENŠEK-ŠMARTO OB PAKI (1,50h)
Pri Sv. Antonu zapustimo Šaleško planinsko pot in gremo po cesti desno (južno) navzdol skozi gozd mimo kapelice (lep razgled proti jugu in vzhodu) do Županove domačije (Skorno 25). Tu zavijemo desno po cesti med hišo in gospodarskim poslopjem naprej čez travnike mimo stare lovske koče. Cesta se počasi spušča po razglednem grebenu mimo domačije Lepa njiva 45. in kapelice naprej v gozd. Vije se med gozdnimi in izmenično travniškimi površinami rahlo navzgor. Žal na tem delu poti srečamo tudi kakšno divje odlagališče, ki nam ni ravno v ponos. Pri Bukovčnikovi domačiji zavijemo v križišču levo in mimo kozolca nadaljujemo pot proti Smodiševi domačiji in naprej po cesti mimo domačije Ljubija 86a. če se ozremo nazaj, je lep pogled na Sv. Antona. Nadaljujemo čez Gneč mimo hiš in športnega igrišča po asfaltni cesti. Kmalu za igriščem nas spominsko obeležje ob cesti spomni na dogodke iz I. svetovne vojne. Tako smo prišli do križišča magistralne ceste Velenje- Mozirje na vrhu gorenjskega klanca. Od Sv. Antona do sem smo hodili dobro uro.
Če v tem križišču zavijemo desno po magistralni cesti kakšnih 100 m, prispemo do gostinskega lokala (možnost hrane).
Nato prečkamo magistralko in gremo naravnost naprej po gozdu. Ko pridemo iz gozda, se cesta prične počasi spuščati po slatinskem hribu do domačije Skorenšek (Slatina 33), kjer je KT 8. Od Sv. Antona do sem smo za hojo porabili 1 uro in 20 minut.
Od KT 8 nadaljujemo pot po asfaltu in malo pred lesenimi stavbami zavijemo levo v gozd. Te lesene stavbe so restavrirana poslopja, pokrita s slamo, ki so se včasih uporabljale v teh krajih.
Pot nadaljujemo po gozdni vlaki rahlo navzdol mimo Kumrove domačije in niže nje pridemo zopet na asfaltno cesto. Zavijemo desno in kmalu nas ob cesti usmerja tabla BLAŠČEVA HIŠA. Če zavijemo desno navkreber, pridemo do lesene viničarske hiše in v njej si lahko ogledamo »črno kuhinjo«, krušno peč, »štiblc«, »kamrco« in veliko starih predmetov. Lastnik je Drofelnik Ivan, Paška vas 7, telefon 03-5885-566. Po dogovoru z lastnikom si je hišo možno ogledati.
Martinova pot gre naravnost naprej po asfaltu in kmalu zavije levo navzdol po gozdni vlaki mimo Drevove domačije (Slatina 12). Ko pridemo iz gozda, je pred nami že naselje Šmartno ob Paki. Pri kapelici zavijemo levo, prečkamo reko Pako in že smo pri kulturnem domu. Tu zavijemo desno skozi središče Šmartnega in mimo cerkve do gostišča Malus, kjer je KT 1. Od Skornška do sem smo za hojo potrebovali okrog 30 minut.
Prijetno počutje in varen korak na Martinovi poti vam želi planinski društvo Šmartno ob Paki!
Za PD opis poti sestavil
Karel Žibret
Ideja o krožni poti okrog občine sega v leto 1997, ko smo v okviru občinskega praznika prvič organizirali pohod po mejah občine in ga do sedaj vsako leto ponavljali. Po dveh pohodih smo začeli razmišljati, da bi bilo pot potrebno markirati in speljati tako, da bo zanimiva tudi za obiskovalce iz drugih krajev, hkrati pa pokazati kar največ znamenitosti, ki krasijo našo okolico.
Pot je namenjena predvsem ljubiteljem malce daljših sprehodov, saj bomo za celo pot potrebovali približno 7 ur normalne hoje. Pot smo poimenovali po zavetniku in cerkvi Sv. Martina v Šmartnem ob Paki – MARTINOVA POT.
Vsem pohodnikom želimo veliko prijetnih trenutkov in da se ob poti spoznajo z gostoljubnimi domačini ter zvedo še kakšno podrobnost iz našega kraja, ki je v tej brošuri nismo zapisali.
OPIS POTI
Martinova pot je krožna pot, ki poteka po gričevnem obrobju Paškega kota s središčem Šmartno ob Paki. Na svoji trasi ima 8 kontrolnih točk, in sicer:
KT 1 – gostišče Malus
KT 2 – gostišče Jug
KT 3 – planinski dom Gora Oljka
KT 4 – Bezgovica (bor)
KT 5 - vrh Bezgovice
KT 6 – domačija Pocajt
KT 7 – Sv. Anton
KT 8 – domačija Skornšek
Martinovo pot je možno prehoditi v enem dnevu in za hojo porabiti približno 6-7 ur. Pot je označena s Knafelčevo markacijo in z belo črko M. Opremljena je tudi z rdečimi smernimi
tablami in napisom MARTINOVA POT.
Pot časovno ni omejena, opisana pa je po etapah. Na vseh omenjenih kontrolnih točkah so skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Priporočamo, da imajo pohodniki blazinico za žige s sabo v nahrbtniku. Po prehojeni poti dnevnik z dokazanimi žigi vrnite na sedež PD Šmartno ob Paki in pohodniku bomo podelili značko Martinove poti. Dnevnike je možno kupiti na sedežu PD Šmartno ob Paki, v planinskem domu na Gori Oljki ali na KT 1 – gostišču Malus v Šmartnem ob Paki.
Značka Martinove poti je okrogle oblike, premera 4 cm in je barvna. Izstopa bela črka M, ki objema občinski grb in Goro Oljko v ozadju. Ob robu značke je venec listov vinske trte.
Žig na kontrolnih točkah je okrogle oblike, premera 2 cm in s črko M v sredini. Pod njo je oznaka kontrolne točke. Na žigu je tudi ime poti in planinskega društva.
ŠMARTNO OB PAKI – JUG – GORA OLJKA (1 h)
Šmartno ob Paki je manjša samostojna občina od leta 1995. Strnjeno naselje leži ob spodnjem toku reke Pake. Dolina se prične širiti od soteske Penk in se širi vse do izliva reke Pake v Savinjo na južnem delu občine. Ta del spodnje Savinjske doline so poimenovali tudi Paški kot. Občinske meje segajo v gričevnato zaledje Malega in Velikega Vrha ter Gore Oljke na vzhodu in skorenske hribe na zahodu. Na jugu pa je nizko razvodno sleme med reko Pako in Savinjo – Slatine. Na jugovzhodu je dolina odprta in se širi v spodnjo Savinjsko dolino.
Občina združuje 10 zaselkov: Gorenje, Paško vas, Gavce, Mali Vrh, Veliki Vrh, Podgoro, Rečico ob Paki, Šmartno ob Paki, Slatino in Skorno. V teh zaselkih prebiva okoli 2860 prebivalcev. Občina meri 17,84 km2 in nima večje industrije. Pomembna za kraj je tovarna keramičnih ploščic »Gorenje« v zaselku Gorenje in kamnolom z betonarno v zaselku Podgora. Sicer prevladujeta v kraju drobno gospodarstvo in kmetijstvo. V kraju so železniška in avtobusna postaja, banka, pošta, zdravstveni dom in lekarna. Farna cerkev se imenuje Sv. Martin, podružnična cerkev v zaselku Gorenje pa po Sv. Janezu Krstniku.
ŠMARTNO OB PAKI
Za železniško postajo je gostišče Malus, kjer je tudi prva kontrolna točka (KT1) in žig .Tu lahko kupimo dnevnike Martinove poti ali se okrepčamo. Pot nadaljujemo po asfaltni cesti (cca 100m) do križišča in avtobusne postaje. Tu zavijemo levo po pločniku proti zaselku Rečica ob Paki. Markacija nas vodi mimo bistroja »C1«, kjer v križišču zavijemo levo in skozi zaselek, dokler, ne prečkamo železniške proge. Nekaj metrov čez progo zopet zavijemo levo na kolovoz, ki nas med travniki in njivami popelje mimo kapelice do Pavelnove domačije (Podgora 33). Na dvorišču zavijemo desno po kolovozu proti gozdiču in skozi njega do vodnega rezervoarja. Do sem smo se toliko dvignili, da vidimo zaselka Rečica ob Paki in Šmartno ob Paki, cerkvico v Letušu ter del Savinjske doline pod sotočjem Pake in Savinje. Nasproti nas se nad Letušem dviga greben Dobrovlje z Bezovcem, desno od Dobrovelj pa vidimo »lepotico« Savinjskih Alp- Ojstrico. Desno od nje pa leži znano smučišče Golte in celotna Mozirska planina.
Markacija nas vodi naprej po ozki gozdni stezi čez pobočje Gore Oljke. Pot se počasi dviga, dokler ne pridemo iz gozda na Pižornove travnike in po slabem kolovozu do Pižornove domačije. Gremo čez dvorišče in nato levo po asfaltu nekaj metrov do Juga (Gostišče Zabukovnik, Dobrič 36) Tu je KT2 (možno se je tudi okrepčati). S te točke je lep razgled na Paški kot, sotočje Pake in Savinje, zadaj na Dobrovlje, Ojstrico, Golte. Južno se nam odpira pogled v Spodnjo Savinsko dolino in v ozadju Savinjsko hribovje (Gozdnik, Hom, Kotečnik). Tudi Kum se vidi ob lepem vremenu. Proti vzhodu pa vidimo Andraško kotlino, Sevčnik, Paški Kozjak s Pohorjem v ozadju. Do KT2 smo hodili okrog 40 minut.
Od Juga do Gore Oljke nas vodi več poti: Andraška in Šaleška pot; Tem se pridružuje tudi Martinova pot (Šaleška pot ima črko Š ob markaciji)vse do vrha- do planinskega doma na Gori Oljki (733m). Tu je KT3. Od Juga do planinskega doma smo hodili 20 minut, iz Šmartnega ob Paki do vrha Gore Oljke pa 1 h. Gora Oljka (733m) se prvič omenja kot » Križna gora« že v 13. stoletju. V sredini 17. st. je že stal na vrhu »znameniti križ Odrešenika sveta….«, od leta 1753 pa tudi kapela s kipom sv Jošta in Neže. V letih 1754-1757 so zgradili cerkev, ki je postala romska cerkev s križevim potom v pogorju (od tod številne kapelice). V času Franca Jožefa II. (1788) so cerkev zaprli. Leta 1837 je cerkev pogorela zaradi neprevidnega kresovanja. Cerkev je baročnega stila z dvema zvonikoma, visokima 38m, in obrnjena proti jugu. Pod cerkvijo je zgrajeno podzemno svetišče z oltarčkom iz 19. stoletja. V »zgornji« cerkvi je lep oltar Jezusa z apostoli pri zadnji večerji. Freske na stenah so delo mojstra Fontanija. Malo pod vrhom Gore Oljke(5 minut po cesti) proti severovzhodu je znano globoko brezno v Gori Oljki (o njem govori nekaj legend). Planinski dom je odprt vse dni v tednu, praznikih ( razen ponedeljka). V njem je možno tudi prenočiti.
GORA OLJKA – BREZOVEC – BEZGOVICA (1,30 h)
Od planinskega doma na Gori oljki se po makadamski cesti spustimo slabih 100m in pri kapelici zavijemo levo navzdol v gozd ter po kolovozu nadaljujemo pot. Pri Rogelškovi kapeli je vredno postati (morda pozvoniti za srečo). Kapela je bila postavljena leta 1753, obnovljena pa 1998.
Pot nadaljujemo po kolovozu navzdol vse do Plešivčnikove domačije. Tu zopet stoji kapelica (1800-1989). V tem sedlu nad domačijo je razpotje: Šaleška pot zavije desno, Savinjska pot levo navzdol. Iz tega sedla se proti vzhodu lepo vidijo Andraž in Šentilj ter hribovje Šentjungart, Sevčnik in celo Konjiška gora. Pot nadaljujemo naravnost skupaj z Andraško potjo nad Plešivčnikovo domačijo proti Brezovcu. Z jase pod Brezovcem je zelo lep razgled proti zahodu. V dolini se vidijo Šmartno ob Paki in Letuš, sleme Slatine, zadaj pa Dobrovlje. Desno od Dobrovelj so Menina planina, Rogatec, Ojstrica in Mozirska planina. S te jase nadaljujemo pot mimo brunarice in po nekajminutnem vzponu stojimo na vrhu Brezovca (617m). Z vrha sestopamo po grebenu strmo navzdol (pazljivo-korenine, listje), nato pa nas markacija usmeri desno pod grebenom navzdol vse do Savinekove domačije, od koder pridemo na cesto. Po njej nadaljujemo pot mimo hiše (Dobrič 30a) vse do Vedetovega križa – razpelo na levi strani ob robu nad cesto. Z vrha do sem smo porabili dobre pol ure hoda. Pri Vedetovem križu zapustimo Andraško pot in zavijemo levo navzdol v sotesko Hudega potoka. Pod klancem zapustimo asfalt in zavijemo desno po kolovozu mimo Držečnikovega križa, prečimo Hudi potok in zavijemo levo po gozdni vlaki navzgor. Pot po vlaki se počasi vzpenja. Na desni strani lahko vidimo mogočni borovec (največji v občini Šmartno ob Paki in je zaščiten).
Po tej vlaki prispemo do Podgorškove domačije Mali Vrh 35. S te planote je lep razgled na Goro Oljko in Brezovec, vzhodno pa na Konjiško goro, Ramšakov vrh, Paški Kozjak, Graško goro in Pohorje v ozadju. Pri gospodarskem poslopju omenjene domačije zavijemo desno in pot nadaljujemo po gozdni cesti vse do križa pod Bezgovico, kjer je KT4. Bezgovica (623m) je najvišji vrh v občini Šmartno ob Paki. Križ v Bezgovici je nameščen v borovec z dvema vrhoma in ima svoj pomen. Na kovanem križu sta letnici 1914 – 1918. Postavila sta ga dva domačina (Organistov iz Šmartnega ob Paki in Grmadetov iz Velikega Vrha) v znak zahvale ob srečni vrnitvi iz prve svetovne vojne. Od Gore Oljke do sem smo hodili 1 uro in pol.
BEZGOVICA – POCAJT- SV. ANTON (1,40 h)
Od križa v Bezgovici nas Martinova pot vodi rahlo navzgor po gozdni vlaki čez vrh Bezgovice KT5. Pot se kmalu zravna, nato pa se začne spuščati vse do gozdne ceste. Tu nadaljujemo levo po gozdni cesti do asfaltne ceste, kjer v križišču nad Dušičevo domačijo zavijemo desno. Od tu je lep razgled. Proti severu vidimo Uršljo Goro. Sv. Anton in SV Križ, zadaj pa Peco in Smrekovec, severozahodno Mozirsko planino, Ojstrico, Rogatec, Menino in Dobrovlje, južno pa Veliko (Čemšeniško) planino, Krvavico in ostalo Savinjsko hribovje. Do sem smo hodili približno 15 minut. V tem križišču se zopet pridružimo Šaleški planinski poti in (gremo po njej vse do Sv. Antona) nadaljujemo desno mimo športnega igrišča ter desno navzdol skozi gozdič mimo domačije Veliki Vrh 19. Cesta se vije po zelo razglednem slemenu, kjer se ob lepem vremenu splača postati in se razgledati. Prispeli smo do Pocajtove domačije, kjer je naša KT6. Tudi Šaleška planinska pot ima tu kontrolno točko. Iz Bezgovice do Pocajta smo hodili dobre pol ure.
Ob gospodarskem poslopju Pocajtove domačije se spustimo desno navzdol skozi mešani gozd do magistralne ceste. POZOR! Tu gremo ob cesti pod mostom in pod železniško progo (ob strugi Lokoviškega potoka) na cesto. Sedaj stojimo na cesti med reko Pako in železniško progo. Nadaljujemo po cesti in na nezavarovanem železniškem prehodu prečkamo progo in gremo mimo domačije Lokovica 52. Počasi se pričnemo vzpenjati ob robu gozda. Nekoliko naprej od domačije Lokovica 55 se v križišču pričnemo spuščati levo navzdol in nato ob robu travnika čez gozdni rob v sotesko Penk do železniške proge. Markacija nas usmeri levo pod železniško progo in čez reko Pako. Ko pridemo na cesto Gorenje-Šoštanj, zavijemo desno do avtobusne postaje. Tu zavijemo levo po cesti navzgor do Spodnjega Kalšnika (Skorno pri Šoštanju 18) in mimo domačije navzgor v gozd. Ko pridemo iz mešanega gozda na travnik, nadaljujemo naprej po slabem kolovozu mimo domačije (Skorno pri Šoštanju 29) proti Rebrčniku. Tu je dokaj razgledna točka in lahko vidimo že prehojeni del poti. Nad Rebrčnikovo domačijo nas pot vodi zopet v gozd in po gozdni vlaki navzgor. Ko stopimo iz gozda na travnik, zagledamo cerkev Sv. Antona in nadaljujemo desno ob robu gozda do ceste in potem levo po cesti do cerkvice, kjer je KT7. Od Bezgovice do Sv. Antona smo hodili 1 uro in 40 minut. Od cerkvice Sv. Antona (652m) je lep razgled. Vidimo verigo Savinjskega hribovja, Dobrovlje, Savinjske Alpe, Mozirsko planino, Smrekovec, Uršljo Goro, Pohorje in nižje gričevje okoli nas. Vidimo tudi oblake pare in dimnik Šoštanjske termoelektrarne.
Cerkev Sv. Antona puščavnika leži, kot se za puščavnika spodobi, na samotni jasi vrh hriba. Cerkev stoji v katastrski občini Šoštanj, zvonik pa v katastrski občini Šmartno ob Paki. Cerkev je zelo stara in se prvič omenja leta 1545, je pa veliko starejša. Glavni oltar je posvečen Sv. Antonu Puščavniku, stranska pa Sv. Jedrti in Sv. Gregorju. Vse tri je leta 1847 izdelal Janez Vavher – samouk iz Mozirja. Cerkev je večkrat poškodovala strela. Leta 1631 je neurje s strelo poškodovalo vsa stekla v oknih, leta 1853 pa je poškodovala streho zvonika. V njem so bili najprej trije zvoniki, sedaj po vojni pa sta samo dva. Cerkev je romarska in zelo obiskana na Antonovo - 17. januarja, ko je pod lipo licitacija svinjskih krač in ostalih dobrot. Cerkev je gotsko-baročnega stila in se je večkrat obnavljala. Okrog cerkve je kamnita ograja, pod cerkvijo pa stoji mežnarija, pred katero raste velika lipa.
SV. ANTON-GNEČ-SKORENŠEK-ŠMARTO OB PAKI (1,50h)
Pri Sv. Antonu zapustimo Šaleško planinsko pot in gremo po cesti desno (južno) navzdol skozi gozd mimo kapelice (lep razgled proti jugu in vzhodu) do Županove domačije (Skorno 25). Tu zavijemo desno po cesti med hišo in gospodarskim poslopjem naprej čez travnike mimo stare lovske koče. Cesta se počasi spušča po razglednem grebenu mimo domačije Lepa njiva 45. in kapelice naprej v gozd. Vije se med gozdnimi in izmenično travniškimi površinami rahlo navzgor. Žal na tem delu poti srečamo tudi kakšno divje odlagališče, ki nam ni ravno v ponos. Pri Bukovčnikovi domačiji zavijemo v križišču levo in mimo kozolca nadaljujemo pot proti Smodiševi domačiji in naprej po cesti mimo domačije Ljubija 86a. če se ozremo nazaj, je lep pogled na Sv. Antona. Nadaljujemo čez Gneč mimo hiš in športnega igrišča po asfaltni cesti. Kmalu za igriščem nas spominsko obeležje ob cesti spomni na dogodke iz I. svetovne vojne. Tako smo prišli do križišča magistralne ceste Velenje- Mozirje na vrhu gorenjskega klanca. Od Sv. Antona do sem smo hodili dobro uro.
Če v tem križišču zavijemo desno po magistralni cesti kakšnih 100 m, prispemo do gostinskega lokala (možnost hrane).
Nato prečkamo magistralko in gremo naravnost naprej po gozdu. Ko pridemo iz gozda, se cesta prične počasi spuščati po slatinskem hribu do domačije Skorenšek (Slatina 33), kjer je KT 8. Od Sv. Antona do sem smo za hojo porabili 1 uro in 20 minut.
Od KT 8 nadaljujemo pot po asfaltu in malo pred lesenimi stavbami zavijemo levo v gozd. Te lesene stavbe so restavrirana poslopja, pokrita s slamo, ki so se včasih uporabljale v teh krajih.
Pot nadaljujemo po gozdni vlaki rahlo navzdol mimo Kumrove domačije in niže nje pridemo zopet na asfaltno cesto. Zavijemo desno in kmalu nas ob cesti usmerja tabla BLAŠČEVA HIŠA. Če zavijemo desno navkreber, pridemo do lesene viničarske hiše in v njej si lahko ogledamo »črno kuhinjo«, krušno peč, »štiblc«, »kamrco« in veliko starih predmetov. Lastnik je Drofelnik Ivan, Paška vas 7, telefon 03-5885-566. Po dogovoru z lastnikom si je hišo možno ogledati.
Martinova pot gre naravnost naprej po asfaltu in kmalu zavije levo navzdol po gozdni vlaki mimo Drevove domačije (Slatina 12). Ko pridemo iz gozda, je pred nami že naselje Šmartno ob Paki. Pri kapelici zavijemo levo, prečkamo reko Pako in že smo pri kulturnem domu. Tu zavijemo desno skozi središče Šmartnega in mimo cerkve do gostišča Malus, kjer je KT 1. Od Skornška do sem smo za hojo potrebovali okrog 30 minut.
Prijetno počutje in varen korak na Martinovi poti vam želi planinski društvo Šmartno ob Paki!
Za PD opis poti sestavil
Karel Žibret